Vsak človek se v življenju srečuje z avtoriteto – v družini, šoli, službi, med prijatelji, doma ... 
Avtoriteta je zato, da nas vodi, varuje in usmerja, 
velikokrat pa njeni opomini v nas vzbujajo odpor, trmo ...
Tudi, ko je to naš prijatelj, sozakonec, starš ipd.: 
ali sprejemamo avtoriteto nekoga, ki nas vodi, opominja?

V eni od družin so razmišljali tako:
Najprej smo si razložili, kaj sploh pomeni beseda avtoriteta. 
Avtoriteta je lahko nekdo, čigar beseda ima veliko veljavos. 
Za otroke so to na primer starši, učitelji ali kdo drug, ki jih vodi ali je v nekem trenutku odgovoren zanje. 
Nato smo se vprašali, kakšen odnos imamo do avtoritete.

Spomnili smo se na izkušnjo, ki jo je hčerka doživela v glasbeni šoli. 
Na uri inštrumenta ji je učitelji naročil, naj nekaj časa sama vadi v učilnici, 
medtem ko se bo on šel pomeniti z drugim učiteljem in se kmalu vrnil. A ni bilo tako. 
Učitelj se je vrnil, ko je bilo ure že skoraj konec. Povedal ji je, da se je pogovor zavlekel, zato ga tako dolgo ni bilo nazaj. 
Hči se je v učiteljevi odsotnosti počutila izgubljeno in samo, 
kot da je učitelj pozabil nanjo, ker ga tako dolgo ni bilo. 
Od takrat je do učitelja gojila zamero. Posledično se ji je tudi vadenje inštrumenta upiralo, saj jo je spomnilo na ta neprijeten dogodek.
Starša sva se z njo pogovorila, da učiteljevo dejanje res ni bilo odgovorno, vendar je še vedno njen učitelj in prav je, da ga spoštuje in ne prezira. 
Ko je z nama delila svoja občutja, ji je bilo lažje, počasi počasi je sprejela, da je tudi učitelj le človek, ki kdaj sprejme napačno odločitev.

Starša sva pomislila, kako midva živiva svojo vlogo avtoritete do otrok in kdaj se nama zalomi. 
Ugotovila sva, da je tudi pri nama težava v tem, da si ob prepiru kdaj zameriva, 
nato pa pred otroki drugemu izpodbijava avtoriteto. 
Nič ni narobe, če sva kritična drug do drugega in se skregava. 
Pomembno je le, da se zmoreva ustaviti, pogovoriti in podpirati ter tako ohranjati spoštovanje med nama. 
Le tako bova lahko ohranila najin odnos, družino in skupaj vzgajala otroke.

V družini, službi, skupini ali kateri koli drugi skupnosti je vedno nekdo, 
ki ima avtoriteto in si prizadeva, da bi skupnost ostala povezana. 
Ker pa je vsak človek nepopoln, bo prej ali slej naredil napako in nas morda prizadel. 
Takrat se moramo potruditi, da kljub bolečini ali jezi ne ostajamo zaprti vase, 
ampak z bližnjimi delimo svoja čustva in v sebi ohranimo zavest, 
da za svoje življenje potrebujemo druge in skupnost.  

Vabimo vas, da razmislite in se pogovorite, kako pa je pri vas? 
Ali razumete, da je avtoriteta nekdo, ki za vas skrbi?
Ali zmorete starši ohranjati avtoriteto do otrok in si je v zakonu ne spodbijati?
Ali otroci spoštujete avtoriteto staršev, učiteljev ... pa tudi vrstnikov, prijateljev, sošolcev?
Ali zmorete sprejeti avtoriteto drugega, kljub njegovim pomanjkljivostim?

In še naloga za družine
Opazuj, kako se odzivaš na avtoriteto – doma, v šoli, službi, med prijatelji …
Če se z učiteljem, staršem, nadrejenim ali drugim vodjo ne boš strinjal, premisli, zakaj je temu tako.
Razmisli tudi, ali je dejanje, ki te je zmotilo, smiselno za tvoje in skupno dobro, četudi ti ni všeč.
Svoja razmišljanja podeli z bližnjimi.
Na koncu tedna nariši ali napiši izkušnjo, ko ti je nekdo pomagal s svojo avtoriteto.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.