Tokrat se bomo ustavili pri vprašanju:
ali poskrbimo tako za svoje telo kot tudi za svojega duha?

V eni od družin so razmišljali tako:
Spomnili smo se, kakšni so bili naši skupni obedi pred časom in kakšni so sedaj. 
Včasih je bilo tako: ko smo bili skupaj za mizo, nam je bilo lepo, 
ker smo dobro jedli in tako poskrbeli za svoje telo. 
Poleg tega pa je bil pri mizi tudi prostor, kjer bi si lahko kaj povedali, 
se srečali v težavah ali veselju, podelili svoja dožilvljanja ipd., a za to nismo poskrbeli. 
Obrok smo sicer začeli skupaj, končali pa vsak zase. 
Še preden smo vsi pojedli, so otroci vstali od mize in se šli igrat. 
Če je mama prva pojedla, je prav tako vstala in začela pospravljati posodo v stroj. 
Prav vsak si je hitro našel drugo zaposlitev ter odšel od mize, ko je pojedel zadnji grižljaj. 
Pri obedu smo torej prednost dali telesni potrebi po hrani in spregledali, 
da bi bilo dobro počakati z drugimi pri mizi, 
si podeliti, kaj se nam je zgodilo čez dan in tako dati poudarek tudi na 'duhovno hrano' oz. na odnose, 
ki jih lahko gradimo, ko si vzamemo čas za drugega, ga poslušamo in z njim delimo svojo notranjost.

Ob zgledu prijateljev smo ugotovili, da nam takšni skupni obedi niso všeč, 
ker nam ni mar za drugega, ampak samo za potešitev lakote. 
V želji, da bi lahko bili skupaj, smo čez čas uvedli pravilo, 
da ostanemo pri mizi, dokler vsi ne pojemo.
Ko smo danes skupaj pri večerji ali kakšnem drugem obedu, 
si vzamemo čas, se počakamo, se zanimamo za drugega in si podelimo, kaj se nam je zgodilo čez dan. 
Včasih se pridejo otroci pocrtat k staršem v naročje, 
na koncu pa se dogovorimo, kaj je še treba postoriti, ko bomo šli od mize. 
Šele nato skupaj zaključimo naš obed.
Veseli smo, da je v dnevu tako vedno vsaj enkrat čas, 
ki ga lahko posvetimo naši družini in tako gradimo povezanost med seboj.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako je pa pri vas?
So vaši obedi le čas, ko vsak skrbi le zase, svoj užitek in potešitev svoje lakote
ali si zanj vzamete čas, ker ga razumete kot hrana za dušo? 
Zmorete biti ob mizi skupaj in se zanimati za druge 
oziroma deliti z drugimi to, kar ste doživeli, kar čutite ... ? 
Ali svoje obede začnete in zaključite skupaj?

In še naloga za vse:
Ta teden bodite še bolj zavzeti, da bodo vaše večerje lep skupni obed. 
Otroci naj se potrudijo pomagati pri kuhanju in pripravi mize. 
Za skupni obed določite uro in se nato spodbujajte, 
da skupaj začnete in končate. 
Ob jedi si podilite, kaj se nam je v dnevu zgodilo 
in kako ste se takrat počutili ter česa si želite za naslednji dan.

Želimo vam, da bi tudi vi zmogli ob mizi združiti skrb za telo in duha.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.