Za tretji adventni teden smo se ustavili ob nagovoru, ki nas vabi, 
da se veselimo sebe, da bomo lahko z veseljem poskrbeli za druge.

V eni od družin so razmišljali tako: 
V naši družini opažamo, da ne znamo veseliti sebe in se ne zavedamo, da imamo veliko, 
zato ob nas ni prostora za bližnjega.  
V želji, da bi bila naša priprava na prihajajoče praznike bolj vesela, 
smo ugotavljali, kako priti do pravega veselja za vse.

Mlajšo hčerko pogosto spodbujamo, da bi bila v življenju bolj živa in zavzeta za delo in odnose. 
Pogosto že hodi tako, da se vleče in velikokrat jo je treba spodbujati, naj pohiti, da ne bi zamujala. 
V prostem času pogosto ne ve, kaj bi počela sama s seboj. Najraje obsedi na kavču kot kup nesreče in
čas preživlja pred televizijo. Starše nas tak odnos hčerke do same sebe in življenja boli, 
saj v njej prepoznavamo veliko talentov, ki se jih lahko veseli in z njimi poskrbi za druge. 
Ko skušamo ugotoviti, kaj se v hčerki dogaja, pogosto pridemo do odgovora, da se ne zmore veseliti sebe, ker ne verjame vase. 
Ko se neveri pridruži še lenoba, je recept za nesrečo tu. 

V želji, da bi se lahko veselila sebe, pogosto skupaj odkrivamo darove, 
ki jih ima in načine, kako lahko z njimi razveseljuje druge.
Večkrat smo že opazili, da zmore lepo poskrbeti za mlajšo sestrico in sta ob tem obe veseli. 
Na začetku šolskega leta smo ji starši predlagali, da bi kot prostovoljka pomagala v vrtcu. 
Strinjala se je in to delo sedaj opravlja z veseljem. 
Zdi se, da jo skrb za bližnjega tudi notranje gradi, saj raste v samozavesti in veselju nad seboj.

Tudi starši se moramo truditi za veselje nad seboj in bližnjim. Oče vozim otroke na popoldansko
aktivnost plezanja. Nedavno sem čas, ko so bili otroci na plezanju, porabil za nujne nakupe ali sprehod po 
bližnji okolici. Letos je trener ostal brez pomočnika in opazil sem, da se zelo trudi, da bi poskrbel za
varno plezanje vseh otrok. Prešinila me je misel, da bi se lahko ponudil za pomočnika in koristno
uporabil svoje plezalno znanje. Ob tej misli, sem se moral najprej v sebi srečati z manj prijetnimi občutki. 
Priznati sem si moral, da me bremeni misel, da bom podaril še tistega malo prostega časa, ki
ga imam lahko zase. Po premisleku sem spoznal, koliko lepega sem ob plezanju v naravi sam doživel
ter začutil željo, da bi k temu istemu veselju povabil tudi druge. 
Trenerju sem ponudil svojo pomoč in mu sedaj na treningih pomagam.

Veselje nad seboj nam nemalokrat predstavlja izziv. 
Ko se ustavljamo pri sebi, ugotavljamo, da pogosto nismo zadovoljni s seboj. 
Zdi se nam, da nam vedno »nekaj manjka« in zato nesrečni hodimo naokrog. 
Zavedamo se, da so ob nas tudi drugi, ki potrebujejo našo pomoč. 
In žal se nam pogosto upira, da bi jim pomagali. 
Odgovor za ta naš problem smo našli prav v nagovoru g. Petra Žaklja, 
ki nas vabi, da se veselimo sebe, da bomo lahko z veseljem poskrbeli tudi za druge.

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas? 
Se zmorete veseliti sebe? 
Se zmorete veseliti bližnjih? 
Ali morda tudi vam to predstavlja izziv? 
Kaj vam prinaša, ko vam uspe se veseliti sebe?
Lahko takrat veselje delite in poskrbite tudi za bližnje?

In še naloga za vse:
Tudi v tem tednu se ob večerih zberite ob adventnem venčku. Prižgite tri svečke ter si ob njem
podelite, kako vam je uspelo prebujati veselje v sebi ter poskrbeti za bližnje. 
Podelite si, kaj vam je bilo pri tem težko in tudi lepo.

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.