V želji, da bi nam med prazniki uspelo ostati skupaj in si pripraviti prijetne praznike, nadaljujemo z adventnimi spodbudami. 
Ob prižigu druge svečke na adventnem venčku smo v nedeljskem nagovoru prejeli novo spodbudo.
Vabi nas, da se ustavljamo ob tem, kar čutimo in vzamemo zares to, kar se nam dogaja. 
Samo, če bomo svoja čustva prepoznavali in jih urejali, bo ob nas prostor za drugega in nam bo skupaj lepo. 

V eni od družin so ob tem takole razmišljali:
Že v prvem adventom tednu se je potrdilo, da je lahko praznovanje pravi izziv za naše medsebojne odnose. 
Vsi smo se veselili Miklavža, a se nam je zgodilo, da smo se ravno ob odvijanju daril skregali in celo potočili nekaj solz. 

Mlajša hči je Miklavža prosila za gobelin. Dobila ga je, kljub temu pa je bila vidno razočarana in je začela nabirati solze.
Starejšo hčerko je s tem zelo razjezila. Povzdignila je glas in se pričela jeziti na "ta malo", kako je lahko takšna.
Rekla ji je, da je  razvajena in da ji nič ni prav. Seveda je to še bolj razburilo mlajšo hčer, ki je bruhnila v jok.
Starša sva bila šokirana. Pričakovala sva veselje, naenkrat pa jok in jeza.
Tudi midva sva začela doživljati jezo in razočaranje. Morala sva se pošteno potruditi, da nisva zgrmela nad otroki.
Čeprav nama je bilo težko, sva skušala narediti nekaj prostora, da bi lahko ugotovili, kaj se sploh dogaja. 
Po daljšem pogovoru smo ugotovili, da je mlajšo deklico zmotila žabica, ki je bila naslikana na gobelinu.
Ravno prejšnji dan so jo starejše sestre hecale, da je kot žabica. Ob gobelinu se je spomnila na ta dogodek.
Ko je najmlajša hčerka to slišala,  ji je ponudila, da lahko žabico zamenja za njenega delfina. 
A ko je deklica še enkrat pogledala žabico, je ugotovila, da ji je všeč in se je spet lahko veselila.

Pri starejši hčerki je bilo bolj zapleteno, a se je tudi pri njej izkazalo, da je njeno doživljanje povezano z nekim preteklim dogodkom.
Spomnila se je, da je bila nekaj let nazaj tudi sama zelo razočarana ob Miklavževem darilu. 
Dobila je pulover, čeprav je bila prepričana, da ga ne potrebuje. 
Ni nas želela prizadeti, zato se je delala, da je vesela. Zdelo se ji je, da je tako prav in bolj vljudno. 
Začelo se je solzami, pa tudi končalo se je s solzami. Tokrat jih je nabirala starejša hči. 
Odleglo ji je, da je lahko končno povedala, kaj si misli o tistem Miklavževem puloverju. 

Pogovorili smo se, da je že prav, da smo spoštljivi, čustev pa vseeno ne moremo kar ugasniti.
Nihče ni kriv za to, kar čuti. In dobro je, da si lahko PODELIMO, 
kar se nam dogaja, ne glede nato, ali se nam čustvo zdi primerno ali ne. 
Povedali smo ji tudi, da jo lahko razumemo v razočaranju nad puloverjem, 
saj se je vsakemu že kdaj zgodilo kaj podobnega.

Nazadnje smo se cartali na kavču in ugotovili, 
da se še bolj kot daril veselimo tega, da smo lahko skupaj. 

Vabimo vas, da se v družini, med prijatelji, sodelavci ... pogovorite:
Kako pa je pri vas?
Se lahko pogovarjate o svojih čustvih?
Ste kdaj opazili, da vaše doživljanje dogodkov ni vedno resnično, ampak posledica nekaterih zgrešenih predstav ali dogodkov iz preteklosti?
Zmorete v takih trenutkih narediti odmik od svojega doživljanja in z razumom poiskati, kaj je res?

In še naloga za vse:
Še naprej se ob večerih zbirajte ob adventnem venčku. 
Skupaj razmišljajte o svojem čustvenem svetu. Podelite si, kaj se vam dogaja in kaj doživljate.
Pripovedujte si o tem ali vas je bilo danes morda strah, ste bili žalostni, veseli, zaskrbljeni, jezni, razočarani... Zakaj?
Skušajte razmišljati od kod izvirajo vaša čustva. Pomagajte drug drugemu odkrivati, kaj je resnično in kaj ne, kaj izhaja iz ran iz preteklosti in kaj je posledica trenutnega dogajanja. 

Naj bo drugi adventni teden priložnost za odkrivanje čustvenega sveta, da se bomo lažje razumeli in si prihajali bližje. 

__________________________________________________________

Če bi se želeli pogovoriti glede svojih osebnih stisk in težav, vzgojnih vprašanj in dilem
(v zvezi s spodbudo ali ne), nam lahko pišete na to povezavo ali nas pokličete.
Radi vam bomo pomagali in vam bomo v oporo!

Vsebino smo pripravili ob razmišljanju g. Petra Žaklja za preteklo nedeljo.
Vabljeni, da ga preberete na forumu spletne strani Mirenskega Grada - TU.