Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Pohod z brezdomci na dolenjsko

V sobotnem jutru, 3. marca, smo se zbrali brezdomci in prostovoljki na zajtrku v Dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani. Od tam smo se odpravili proti Ribnici, od koder je doma eden od naših »zavetiščarjev«. Imeli smo kar dva vodiča, saj je drugi doma iz Strug, kar je tudi v tistih koncih.


Prvi naš postanek je bil v romarskem kraju Nova Štifta, kjer imajo samostan tudi frančiškani iz Bosne. Ob samostanu stojita dve orjaški lipi. Na eno smo se lahko celo povzpeli, ker so na njej zgradili lično drevesno hišico. Ogledali smo si še lepo notranjost cerkve, nato pa se odpravili na vrh tako imenovane Travne gore, na kateri je planinski dom (890 m). Pot je bila nekoliko blatna, ampak ne prenaporna. Do vrha smo hodili eno uro. Planinskega doma na žalost nismo našli, saj smo - kot se za Vincencijeve pohode  tudi spodobi - izbrali napačno pot. Sedaj smo se že navadili, da vedno malo zgrešimo, a pomembno je, da se vedno na koncu vrnemo nazaj na pravo pot! :)


Nekateri so bili rahlo razočarani nad tem, da nismo prišli do planinskega doma. Potolažili smo jih, da je najverjetneje v tem času tako še zaprt. Pot na vrhu Travne gore se je nadaljevala med pašniki in je postajala vedno lepša. Zamamilo nas je, da bi šli naprej, a morali smo se obrniti, saj smo imeli pred seboj še nekaj postankov. Vrnili smo se do kombija v Novi Štifti. Tam smo nekoliko posedeli na soncu, saj na vrhu nismo našli mesta, kjer bi si odpočili. Pa tudi sonce se je pokazalo šele na poti navzdol.


Naš naslednji postanek je bil na Trubarjevi domačiji, kjer smo si ogledali mlin in žago. Galerija o Trubarjevem življenju je bila zaprta. Vendar je bila zato toliko lepša okolica s potokom in mostički. človek bi tam kar počival.


Na poti domov smo se ustavili še tretjič, tokrat na Turjaškem gradu. Ker je bil grad zaprt, nismo mogli videti veliko. Ogledali smo si okolico, še malo posedeli na soncu, ki je takrat že prav prijetno grelo, nato pa se odpravili nazaj proti Ljubljani.
Nič posebnega, bi lahko rekli. Bili pa smo veseli, da smo lahko skupaj, malo smo se razvedrili in umirili od ljubljanskega trušča.

Danijel se je ob turjaškem gradu spomnil na tole Prešernovo pesnitev:
Hrast stoji v Turjaškem dvoru,
Verh vzdiguje svoj v oblake,
V senci per kamniti mizi,
Zbor sedi gospode žlahtne,
Ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače, …