Domov

brezdomci.jpgdogodki.jpgotroci_in_mladi.jpgprostovoljci.jpgstarsi.jpgvzd.jpg

Kulturni dan v Dnevnem centru za brezdomce

Na slovenski kulturni praznik je bilo dogajanje v Dnevnem centru še bolj pestro kot ponavadi. Po jutranjem druženju in delu smo si nekateri ogledali razstavo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, praznični dan pa smo zaključili z že tradicionalnim literarnim večerom.

Do muzeja smo se sprehodili skozi zasnežen Tivolski park. Ob strokovnem vodstvu smo si ogledali stalno razstavo "Slovenci v 20. stoletju". čeprav je naša skupinica štela le štiri člane, smo se strinjali, da je bila "ekskurzija" zanimiva in poučna. Naučili smo se marsikaj novega o slovenski polpretekli zgodovini. Veselili pa smo se tudi večera.

Na literarni večer smo se s pomočjo delavnic pripravljali ves pretekli teden. Večer smo posvetili pokojnemu slovenskemu esejistu, uredniku in pesniku Tonetu Pavčku. Vodilna misel našega ustvarjanja je postala prva vrstica njegove znane »drobtinice« Nobena pot ni ravna. Nastala so zanimiva razmišljanja. Sklop delavnic smo zaključili z literarnim večerom, kjer smo predstavili dela treh avtorjev - Primoža, Dušana in Mateje. Poleg njihovih del smo prisluhnili tudi recitaciji Pavčkovih pesmi Dolenjska, Pesmi o zvezdah in Ko hodiš, pojdi vedno do konca ter Prešernovega Povodnega moža. Najbolj sta nas navdušila Jerneja in Aleš, ki sta nas presenetila z nekoliko drugačno in precej zabavno predstavitvijo Prešernove Vrbe.

Prireditev je popestrilo skupno prepevanje. Na začetku smo slovesno zapeli himno, kasneje pa so zazvenele še nekatere zimzelene melodije. Po kulturnem delu smo imeli tudi zakusko, ob kateri smo še nekaj časa klepetali.

Izkazalo se je, da je lahko vzdušje v  Dnevnem centru za brezdomce zelo kulturno in ustvarjalno, če se za to skupaj potrudimo.

 

Primoževa pesem za pokušino:

 

Kdo zna povedat mi,
kaj je kulturač

Je to slikarstvo ,
morda literatura

ali pa same sebe vedno
bolj karikatura,

kateri med dlanmi
polzi življenja čas.

 

V resnici je vse manj
in manj kultura,

bolj rab'mo jo, bolj
se umika,

izbrancev redkih ona
se dotika

taka pač njena je
natura.

 

Potuje tja, kjer dan
ji je obet

za lepši, bolj
pravičen svet,

kjer človek v božjo
milost bo ujet,

ne od usode krute
vekomaj preklet.

 

Odprejo se človeku
vrata raja,

stal bo pred njimi ves
prevzet.

Je to res, kar tu se
mi dogaja,

se vprašal bo v
začudenju vnet.

 

Al pot do tja je dolga,
mučna,

Polna skušnjav, včasih
naključna.

Neskončno lažje je
živet kot vol

in čakati na milostni
zakol .

 

Nikogar ni, ki v to
dvomi,

tak je kulture
dohtarski izvid,

o, poučite me bogovi,

kaj je kultura, kaj
zgolj nje privid.

 

Al pride čas, ko
človek se ovede,

kdo v resnici je, pa
tud zakaj je.

Je vsemogočnega
vesolja on otrok,

takrat kultura bo
dobila nov polet .

 

Post scriptum

 

Dovolite, naj se ozrem
skoz okno.

Pa ja, sem vedel,
polna luna sije.

To mojih štosov je
izvir,

zapisanih na ta papir,

zaupanih vam v brevir
in kritično presojo.

 

Se čujemo naslednje
leto,

ak bodemo še na tem
svetu,

al do takrat pa -

nikarte drezati v osir,

če hočte imet pred
mano mir!

 

PRIMOŽ